Otroški šport – kateri, kdaj, koliko, da bo prav?
Na videz enostavno vprašanje, pa zelo težak odgovor…
O tem, da je gibanje za otroke zdravo itak ne gre izgubljati besed. Ko pa se vprašamo, kdaj otroka vključiti v organizirane oblike gibanja in kakšne sploh, si moramo pa takoj postaviti še cel kup podvprašanj.
Tisto kar moramo kot spodobni starši izločiti kar takoj, so naše lastne, po možnosti neizživete športne ambicije! Na prvi pogled se s tem seveda vsi strinjajo, na »drugi pogled« pa tu na izpitu pade kar veliko staršev.
Otrok naj si šport izbere sam. Idealne izbire, tako kot drugje, ni. Če se lotimo izbire tehnično, s stališča vpliva na telesni razvoj, so boljše izbire športi, pri katerih je bolj ali manj skladno obremenjeno celo telo, tisti, ki zahtevajo bolj kompleksne gibalne tehnike in ob tem fizične obremenitve, ki vsaj v začetku niso prevelike.
Otroški šport
V praksi, pa je zelo pomembno predvsem to, da je šport otroku všeč, da mu vsaj malo »leži« in morda še najbolj pomembno to, da se v družbi vrstnikov pri treningu dobro počuti in tam splete prijateljske vezi. To je najboljše zagotovilo, da se bo treningov rad udeleževal. Šport mora biti otroku v veselje, ne pa nekaj, kamor so ga vpisali starši, ker je to pač, zdravo ali moderno…
Prav nič ni narobe, če otrok poskusi več športov. Dokazali so, da bolj vsestransko predhodno gibalno znanje poveča uspešnost kasneje, ko se otrok resneje loti treninga izbranega športa in otroke tudi varuje pred poškodbami.
Kdaj? Bolj ali manj, kadarkoli, če so starostne skupine ustrezne otrokovi starosti! Pri majhnih otrocih je gibanje pomembno za gibalni razvoj in ne z mislijo, da mora trenirati, da bo čez 10 let svetovni prvak.
Koliko? Tu sem sama pojedla največ zarečenega kruha…. Dokler sta bila moja otroka še majhna, sem pogumno sodila o tem, koliko treningov je za otroka dovolj in primerno. Vse to se je zelo spremenilo, ko smo začeli živeti življenje družine z dvema mladima športnikoma…starejši sin je imel neko obdobje celo 11 treningov na teden! Pa sta na vse treninge vedno odhajala z veseljem.
Tako, danes mislim, da tu pravzaprav ni meje, ki bi jo lahko izrazili s številom treningov ali ur treninga. Meja je otrokovo počutje, želja trenirati ali ne, pa to, kako gre ob tem v šoli, kako je z morebitnimi poškodbami. Seveda ni zanemarljivo tudi to, kako vse skupaj vpliva na druge v družini, koliko stane in podobno.
Otrok, ki je aktiven športnik potrebuje veliko podpore doma in včasih tudi v šoli. Poleg voženj na treninge in stroškov, ki jih šport prinese, se moramo skrbno posvetiti prehrani in še celi vrsti drugih stvari.
Kakorkoli že, šport je praktično zagotovilo, da bo otrok mladost preživel v dobri družbi, zdrav in bolj sposoben, kot bi bil sicer. Trud, ki ga v to vložimo starši, je še najmanj kar lahko storimo za otroka in ob tem tudi zase.